Barefoot Gen pripoveduje o bombardiranju Hirošime z vidika mladega fanta Gen in njegove družine. Toda teme knjige (fizična in psihološka škoda, ki jo navadni ljudje trpijo zaradi vojne realnosti) danes zvenijo ohladilno. Gen in njegova družina se že dolgo spopadata brez veliko hrane, denarja ali zdravil, a kljub stiskam poskušata ohranjati videz običajnega življenja. Odrasli so izčrpani in skoraj obupani; otroci se bolj ali manj lotijo zračnih napadov in stradanja. Nakazawa, preživela v Hirošimi, učinkovito prikaže napor življenja v tem okolju in pokaže, kako se prizadevanja, da ostanemo optimistični v hudih okoliščinah, včasih kažejo kot maničen, nerazumen humor. Zgodba ponuja nekaj optimizma: liki izvajajo dejanja samopožrtvovanja zaradi sosedov in bližnjih (npr. Ko Genina noseča mati zboli zaradi podhranjenosti, se on in njegov brat predstavljata kot siroti in nastopata na ulicah, metajo denar čez zidov njihovega doma, da jih ne bi ujeli). Pod tem odnosom do sposobnosti sta globoka krivda in občutek nemoči staršev. Ko otroci ekstatično vzklikajo nad ostanki hrane, se starši raztopijo v sramu in žalosti. Umetnost je ostro narisana in izrazita, pripoved pa ima tako naraven ritem, da ga je enostavno vleči v družinsko življenje, tako da bralci kataklizme vedo, da jih čaka še toliko bolj resnični, intimni in težji za prevzem. Kljub svoji mučni naravi je to delo neprecenljivo za lekcije iz zgodovine, človečnosti in sočutja.
